Dr. Ljubica Marjanovič Umek

»Malčki, otroci v vrtcu s tem, da ima kdo dva očeta ali dve mami, praviloma nimajo težav, neredko pa jih imajo odrasli v njihovi okolici«

Pred nekaj dnevi je Društvo psihologov Slovenije objavilo javno stališče in v njem strokovno zavrnilo vse strahove, ki jih širijo pobudniki referenduma glede posvojitev otrok, ki naj bi jih odobrili istospolnim partnerjem. Omenjajo ideologijo, sovražnost, manipulacije, predvsem pa demifisticirajo prepričanje, da se otrokom v istospolnih družinah godi slabše kot v »klasični«. Z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek smo se pogovarjali o izjavi, stanju v Sloveniji, predvsem pa o otrocih, ki so do drugačnosti praviloma bolj odprti kot starši.

Je razprava o omogočanju posvojitev otrok istospolnim družinam res ideološka in strokovno neutemeljena?

»Sporna« zakonska novela ne rešuje in ne redefinira družine, kot pravijo njeni nasprotniki, pač pa drugače opredeli partnerske skupnosti. Po novem bodo pravice dobile tiste partnerske skupnosti, ki vseh socialnih in ekonomskih pravic doslej niso imele urejenih. Vsa razprava se je pričakovano osredotočila na to, kako bodo potekale morebitne posvojitve, kako naj bi kar vsi otroci živeli v istospolnih družinah, kako bodo raznospolne družine izgubile svoje otroke, kako se bodo spremenili kurikularni dokumenti in kdo ve kaj strašnega še … Vse to so interpretacije, ki nimajo podlage v noveli zakona. Posamezniki in posameznice, ki so zdaj s to novelo zakona pridobili pravice, se bodo – govoriva hipotetično – morebiti res postavili v vrsto na centrih za socialno delo, kjer bodo enako kot heteroseksualni pari preverjeni, ali lahko posvojijo otroka. A na koncu bo vedno odločala stroka. Istospolne partnerske skupnosti pri postopku posvojitev ne bodo imele nikakršne prednosti, vnaprej dane možnosti, da dobijo otroke. Izpeljave, ki jih širijo nasprotniki novele, gredo žal v smer zastraševanja ljudi, češ, kaj vse bo izgubila t. i. klasična družina, ker bodo v prostor stopile istospolne partnerske skupnosti. Popoln nesmisel.

V izjavi Društva psihologov Slovenije je omenjen jezik sovraštva. Kakšno sovraštvo?

Jezik sovraštva se izkazuje skozi diskreditacijo določene skupine ljudi in njihovih pravic, čeravno jim novela zakona ničesar ne podarja. Nekateri gredo s svojimi izjavami res daleč, ko npr. napovedujejo, da bo med osebami, ki bodo odraščale v gejevskih družinah, več pedofilov, češ da je med moškimi več pedofilov kot med ženskami. Tak način javnega komuniciranja človek težko razume drugače kot sovražni govor.

Pri pripravah na referendum se je zelo aktivirala katoliška cerkev. Vas je to presenetilo?

Ob vsem, kar se je že dogajalo ob kakem drugem referendumu, me je osebno presenetilo, da katoliška cerkev vedno manj zaupa, da se znajo ljudje sami odločati. Zdi se, kot da ne želijo, da bi ljudje slišali različne argumente in se potem odločili. Predvsem me motijo skupinski pritiski. Tukaj je cerkev neverjetno močna. V medijih sem poslušala celo izjave ljudi, ki so prihajali iz cerkve in govorili o tem, da ne vedo, za kaj gre pri referendumu, ampak da se bodo odločili, kakor je rekel duhovnik. Tega leta 2015 res nisem več pričakovala.

Geslo »Za otroke gre« širi institucija, ki je še nedavno, nekateri pa bi rekli še vedno, skrivala zlorabe otrok. Institucija, ki ženskam odreka enakopravnost.

Se popolnoma strinjam. Ne motijo me različni pogledi, strokovne razprave, vseskozi me moti manipulacija. Res je, da vse raziskave ne kažejo popolnoma enakih rezultatov o razvoju otrok in mladostnikov v istospolnih družinah, primerjalno z njihovim razvojem v heterospolnih družinah, res pa je tudi, da vse – z izjemo ene (gre za raziskavo Marka Regnerusa s teksaške univerze iz leta 2012), ki je bila v strokovnih krogih prepoznana kot kontroverzna (tako jo je ocenilo združenje ameriških psihologov – APA) – kažejo, da v razvoju na različnih področjih ni pomembnih razlik med otroki, ki so odraščali v isto-, in onimi, ki so odraščali v heterospolnih družinah. Tisti, ki tem raziskavam, ker jim izsledki niso všeč, očitajo metodološke pomanjkljivosti, bodo morali priznati, da imajo vse raziskave svoje pomanjkljivosti, kot so majhni vzorci, nevzdolžno preučevanje itn. In kar je še posebej zanimivo. Ne morete iz teh »spornih« raziskav vzeti, kar je voda na mlin vašim trditvam, drugo pa označiti kot ne dovolj strokovno. Le kje je ugotovljeno in zakaj bi npr. bilo v istospolnih družinah več nasilja nad otroki, ker bi bila oba starša moškega spola? Naj bom popolnoma jasna: v zakonski noveli gre samo za to, da se v skladu z ustavo pravice istospolnih skupnosti izenačijo s pravicami heterospolnih. Pojavlja se hipotetična možnost, da obstajajo otroci, ki bodo posvojeni v istospolne družine, torej gejevske ali lezbične. Ampak ali gre za drugačne otroke? Ne, otrok je otrok, ne glede na družino. Če gre torej res za otroke, kakor pravijo pobudniki referenduma, potem gre za otroke vseh družinskih skupnosti, klasičnih, enostarševskih, rejniških, istospolnih, še kakšnih …

Ker gre za otroka, spolna usmerjenost partnerjev ni izključujoči dejavnik. Ni znanstveno dokazano, da bi bila spolna orientacija staršev povezana s kakovostjo starševstva.

Zaradi izenačitve pravic različnim skupnostim naj bi najbolj trpela klasična družina. Kaj to pomeni?

Klasična družina, oče, mati in otroci, je še vedno večinska oblika družinske skupnosti. Klasična družina z novelo ne bo v ničemer oškodovana. Bojazen, da bodo centri za socialno delo v postopkih posvojitve preferirali istospolne skupnosti, je res zavajajoča. Na centrih za socialno delo se bo šele začel proces strokovnega odločanja, presojalo se bo, katera družinska skupnost lahko zagotavlja varno in toplo ter spodbudno okolje za otrokov razvoj, kakšne socialne mreže imajo morebitni posvojitelji in podobno. Klasična družina bo še desetletja najpogostejša oblika družinske skupnosti, a to ne pomeni, da druge družinske skupnosti ne obstajajo. Tisti, ki hočejo dokazati, da je edino klasična družina »prava« za otroka, so začeli uporabljati izraz neokrnjena biološka družina. In če ni???

Sveta družina ni bila neokrnjena biološka družina?

Ha, ha, seveda ne. Hitro se zapletemo. Skupnost oče, mati in otrok ni samo biološka komponenta. Tudi rejniška družina sta oče, mati in otrok, pa ni enaka biološki družini. Tudi klasična družina ni nujno najboljša družina, kaj pa, če se v družini pojavljajo alkohol, prepiri, ločitve, kaj je potem s to družino? Je še primarno zaželena? Kaj je z otroki iz teh družin? Družina kot tista lepa, klasična, svetopisemska, če želite, je samo ena od mnogih dobrih pa tudi manj dobrih partnerskih skupnosti. Prav bi bilo, da to razumemo in to mora biti sprejeto tudi na zakonodajni ravni.

Omenjali ste raziskave, ki naj bi potrjevale, da so otroci v istospolnih partnerskih skupnostih enaki kot tisti iz raznospolnih. Kakšne raziskave ste imeli v mislih?

Zelo veliko jih je. Tovrstne raziskave so začeli delati v 70. letih v ZDA, v zadnjih desetletjih jih delajo tudi v evropskem okolju. Podrobno sem jih brala in po mojem poznavanju znanstvenega mišljenja in razvojne psihologije so kvalitetne. Prinesle so več zaključkov. Recimo tega, da pri razvoju spolne identitete in razvoju spolnih vlog otrok iz istospolnih in heterospolnih družin ni pomembnih razlik. Drugo pogosto preučevano področje sta razvoj socialnih kompetentnosti otrok/mladostnikov ter čustveni in osebnostni razvoj. Izsledki ne kažejo pomembnih razlik med otroki v doživljanju samega sebe, razvoju samopodobe, vključevanju v socialne mreže vrstnikov, socialnih kompetentnosti, pogostosti čustvenih težav oziroma motenj. Raziskovalci pa opozarjajo na enega od zanimivih rezultatov, ki je po moji presoji ključen za slovenski prostor.

Za kakšen izsledek gre?

Otroci istospolnih staršev doživljajo čustveno stisko, skrb, ki je povezana z diskriminacijo njihovih staršev, ki so, kot kaže, izpostavljeni družbenemu prostoru, ki žal pogosto ni toleranten do drugačnosti. To je bila tudi edina res izpostavljena razlika med enimi in drugimi otroci, ki pa bolj govori o socialnem okolju in odraslih osebah ter njihovih številnih predsodkih. Tako so istospolni starši in njihovi otroci žrtve prikrite in zakrite diskriminacije. To so pravi problemi današnjega družbenega okolja. Sprašujem se, kdaj bomo odrasle osebe ponotranjile, da smo mi tisti, ki vzpostavljamo prostor, v katerem otroci prepoznavajo, razumejo drugačnost in jo vključijo v svoje ravnanje. Malčki, otroci v vrtcu s tem, da ima kdo dva očeta ali dve mami, praviloma nimajo težav, neredko pa jih imajo odrasli v njihovi okolici. Kaj s tem sporočajo otrokom? Tuje raziskave, ki so vključevale otroke in mladostnike/ice npr. potrjujejo, da so otroci in mladostniki/ice, ki prihajajo iz istospolnih družin, manj nestrpni. Z drugačnostjo odraščajo, ni jim tuja, ne bojijo se je.

Mnenja so različna. Če spregledamo moralistične teologe, se tudi v psihološki in pedagoški znanosti v Sloveniji pojavljajo pomisleki. Proti izenačitvi spolnih skupnosti sta recimo Janek Musek, Marko Juhant, bil je tudi preminuli Bogdan Žorž.

Poznam pomisleke in moti me, da v njihovih kritikah ne prepoznam strokovnih argumentov za diskriminacijo na podlagi spolne orientaciji pri posvojitvah, rejništvu … V njihovih izjavah slišimo, da bi morale raziskave potekati dlje časa, tudi v obdobju mladostništva. Ko vidijo tovrstne rezultate, želijo študije, ki bi vzdolžno otroke spremljale v pozno odraslost, ker se po njihovem šele takrat lahko pokažejo »šibkosti« razvoja v istospolnih družinah. Tako ne more potekati strokovna razprava. Problem je tudi interpretacija. Če v raziskavah postavijo hipoteze o razlikah v razvoju otrok v isto- in heterospolnih družinah in se izkaže, da z rezultati hipoteze ni mogoče potrditi, da torej ni pomembnih razlik, potem se iz tega ne da izpeljati razlaga, da izsledki raziskav niti ne potrjujejo niti potrjujejo, da je istospolna družina primerno okolje za otrokov razvoj in odraščanje. Kot sem že rekla, so nekatere metodološke kritike upravičene, kot na primer, da so v vzorce vključene pretežno istospolne družine belcev, visoko ali srednje izobražene, vendar podobne ali enake kritike zasledimo tudi v drugih raziskavah. Ko raziskujete neki fenomen, ga preučujete v resničnem družbenem prostoru. Ko pa bo več posvojenih otrok imelo istospolne starše tudi v drugih okoljih, bo seveda smiselno dopolnjevati raziskovanje. Tudi ko pri nas na fakulteti preučujemo različna področja razvoja otrok, se že leta in leta ponavlja zamik vzorca v smeri večje udeležbe staršev otrok z visoko in srednjo izobrazbo kot staršev z nizko izobrazbo. Izsledki raziskave na to opozarjajo, niso pa neveljavni in nezanesljivi.

Ko je izšla slikanica, ki govori o dveh moških pingvinih, ki sta v gnezdo namesto jajca položila kamen, so se oglasile vzgojiteljice, ali je to primerno za najmlajše. Imele so zagato in so vprašale, problem so tisti, ki molčijo.

Danes je v medijih polno nedeljskih psihologov, psihoanalitikov, pedagogov, ki interpretirajo zakon.

Ti »nedeljski« govorci grobo in kar se da poenostavljeno, s tem tudi napačno posegajo na različna znanstvena področja. Kot da ni že stoletja znano, da znanstveni izsledki temeljijo na določenih teoretskih postulatih in empiričnih izsledkih, pridobljenih z ustreznimi metodološkimi pristopi. Psiholog nisi, ker bi »rad« pomagal človeku; psihologija ni to, da pogledaš malo vase in malo v drugega, potem pa se odločaš po svoji pameti. Znanstvene in strokovne reference so tiste, ki bi morale določati težo argumenta, četudi gre za razprave v širši javnosti. Nevarna sta skupinsko nagovarjanje in dejstvo, da velikokrat ponovljeni diskurz, ki četudi je nestrokoven in brez argumentov, postaja všečen in vse bolj pravi.

Če spolna usmerjenost ne vpliva na razvoj in blaginjo otrok, katere so značilnosti družinske skupnosti, ki imajo na razvoj otrok najpomembnejši vpliv?

Sodobna vedenjska genetika na eni strani in sociokulturne teorije na drugi strani nam pomagajo pri razlagah razvoja otrok. Najbolj osrednja raven okolja v ekološkosistemski teoriji je mikrosistem – to je trenutno okolje, v katerem se otrok vključuje v najbolj neposredno interakcijo z njemu pomembnimi osebami, starši, prijatelji, vrtcem … V vsaki družini, ne glede na spol staršev, je zelo pomembno, da ima malček občutek varnosti, ki mu omogoča, da razvije varno navezanost na referenčno osebo, in se kasneje vključuje v širše socialno okolje, v katerem aktivno participira. Odzivnost referenčne osebe v modelu varne navezanosti ne pomeni razvajenega dojenčka/malčka/ otroka – tu bi se strinjala z Bogdanom Žoržem, da je razvajenost problem v smislu nepostavljanja meja. V mislih imam močan čustveni odnos med otrokom in referenčno osebo, ki daje posamezniku občutek varnosti, ko je v stiski. Varno navezanost vzpostavljamo s kakovostnim odnosom do otroka, ki vključuje npr. toplino in odzivnost, pogosto pogovarjanje, prepoznavanje potreb. To je odnos, ki ga lahko dajeta moški in ženska v dvospolni družini, lahko v istospolni družini dva očeta, dve mami, en oče bolj, drugi manj, kombinacij je veliko. Kasneje sta v otrokovem razvoju pomembni spodbujanje odgovornosti in oblikovanje možnosti za vključevanje v vrstniško okolje. Torej zakaj bi to kar sama po sebi zmogla mama in oče in ne npr. dve mami?

Mislite, da so vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah pripravljeni na otroke, ki živijo v drugačnih družinskih skupnostih?

Gre za skupine posameznikov, ki niso večinski, vendar se jih bomo morali naučiti sprejemati in z njimi živeti brez predsodkov.

Ne samo na verbalni ali miselni ravni.

Seveda, kot je že pred desetletji izpostavljala dr. Mirjana Ule, ko je znova in znova razlagala, da pri strpnosti štejejo ravnanja. Družbene vrednote se spreminjajo počasi. Danes pogosto slišimo, tudi nasprotnike novele zakona, češ da niso homofobi, a takoj zatem dodajo, da istospolni partnerji nimajo pravice do posvojitve otrok. Problem je, da ljudje svoje implicitne oz. subjektivne teorije o otrocih in vzgoji sila težko zamikajo kam drugam, ne glede na morebitna nova znanstvena in strokovna spoznanja. Spomnite se, koliko gneva je pred leti povzročila zgodbica o deklici z dvema očetoma, objavljena v Cicibanu, ki je bila mimogrede resnična. Bolj ko bomo tozadevna besedila prikrivali in odrivali v kasnejša razvojna obdobja, več težav bodo imeli starši, vzgojitelji, učitelji in posledično otroci. Tudi ti so bili indoktrinirani v neko družbeno prakso, ki se z desetletji spreminja. Ko je pri založbi Modrijan izšla slikanica »In s Tango smo trije«, ki govori o dveh moških pingvinih, ki sta v gnezdo namesto jajca položila kamen, so se oglasile vzgojiteljice in spraševale, ali je tovrstna literatura primerna za najmlajše in kako bodo to otroci razumeli. Ne krivim jih, imele so zagato, in so vprašale. Problem so tisti, ki molčijo in verjamejo, da sprememb in razvoja družbe ni.

Gre za probleme odraslih, ne otrok.

Tudi v Sloveniji so primeri, ko vrtec obiskujejo otroci, ki imajo starše istega spola. Poznam primer, ko je vzgojiteljica deklico iz lezbične družine brez težav sprejela in znala strokovno ravnati z otroki in starši. Na začetku ni vsega znala in vedela, je pa razumela … In v takem okolju pridobijo vsi udeleženci, tudi na dolgi rok. Da je težko, predvsem za odrasle osebe, kažejo nedavni primeri iz našega okolja, ko so starši v neki stanovanjski soseski nasprotovali odprtju razvojnega oddelka vrtca. Ker bi se njihovi otroci srečevali z otroki s posebnimi potrebami in oni jih želijo pred tem zaščititi?!

Še nedavno je imela družba podobne probleme z otroki samohranilk in samohranilcev.

Res je. Desetletja smo potrebovali, da se je to spremenilo. In od tod izvira del mojega optimizma. Potem ko so bila potrebna desetletja, da smo sprejeli, da življenje otroka ni ogroženo zato, ker živi samo z mamo ali samo z očetom, smo morda kaj bližje temu, da bomo spoznali, da življenje otroka ni ogroženo zato, ker živi v istospolni družini. V današnjem času bi pričakovala, da bi imeli ob tovrstnih problematikah na »drugi strani« konstruktivne sogovornike, ki bi se s kritičnimi pripombami vključili v reševanje problematike, ki jo prinašajo novi družbeni izzivi, in ne bi diskreditirali istospolnih družin in njihovih otrok.

Ali otroci za skladen razvoj ne potrebujejo obeh spolov? Ljubečo predano mater in očeta, ki zna udariti po mizi?

Saj se šalite? Odgovor je ne.

Kaj je s klasično delitvijo starševskih vlog, brez katerih so otroci zmedeni, kaj je z rešitvijo Ojdipovega kompleksa?

Omenila sem že, da je družinsko okolje eno od ravni sistema odnosov, v katerem posameznik deluje. Izsledki raziskav so med drugim pokazali, da imajo istospolne družine celo širše socialne mreže kot pa heterospolne. In v teh socialnih mrežah niso samo geji in lezbijke. Moška figura je lahko prisotna kot dedek, stric, prijatelj … Seveda ne zanikam biološkega spola in nekaterih razlik med moškim in žensko (kot zanimivost: z razvojnopsihološkega vidika je mnogo več podobnosti kot razlik), vendar to ne pomeni, da morata biti moški in ženska vedno neposredno prisotna v družini.

Otroci istospolnih staršev doživljajo čustveno stisko, ki je povezana z diskriminacijo njihovih staršev. Istospolni starši in njihovi otroci so žrtve prikrite in zakrite diskriminacije. To so pravi problemi.

Ali lahko v istospolnih družinah ženska ali moški prevzame malo te, malo one vloge?

V klasičnih družinah pa jih ne? Tudi v klasičnih družinah oče previja dojenčka. Tudi ženska lahko piše doktorat in bo večinski del nege v najzgodnejšem obdobju prevzel oče. Danes je to nekaj normalnega.

Ali zagovarjate teorijo spolov, to je – naj povzamem nasprotnike izenačitve partnerskih zvez – leva feministična teorija, po kateri je spol kulturni konstrukt?

Sem blizu navedeni teoriji. Spol je prevladujoče družbeni konstrukt, čeravno so med spoloma, tako kot sem že rekla, nekatere biološke razlike. Poznamo jih iz razvojne psihologije, a bioloških danosti ne moremo neposredno preslikati na vzgojo. Tu vstopijo v prostor močni spolni stereotipi, ki jih družbeni prostor oblikuje že v najzgodnejših razvojnih obdobjih. Meni kot ženski pač ni biološko dano, da znam likati, moškemu pa ne, da zna voziti avto. To je tisto, o čemer govorijo feministične teorije.

Ali ni tako, da se fantje igrajo z avtomobili, punčke pa s punčkami?

Ne, moja 17-mesečna vnukinja se trenutno zelo rada igra z letalom. Je pa spolno stereotipnost dobro prepoznala industrija igrač, ki na trgu ponuja značilne igrače za dečke in značilne igrače za deklice. Odrasli se hitro ujamejo v logiko razlikovanja, kaj je primerno za deklice in kaj za dečke, vedno bolj so »obremenjeni« s socialno percepcijo. Da je pomembno, da deček npr. dobro skače in da je deklica prijazna in bere knjige.

Ne zagovarjate dejstva, da je naravno pravo tisto, ki definira starševske vloge moškega in ženske?

Ne. Kaj pa je naravno pravo? Vem, kaj je pravo, in vem, kaj je narava spola. Ne vem pa, zakaj bi skozi neko tradicijo definirali družbene vloge v sodobni skupnosti. Pravo je način, kako se regulirajo odnosi znotraj družbenega okolja, in ne vem, kakšno vlogo ima pri tem narava.

Zakaj stari starši v primeru, da bi biološki starši umrli, ne bi smeli posvojiti svojih vnukov? Zakaj ne bi imeli »predkupne pravice«?

Predkupna pravica je lep izraz … Stari starši lahko dobijo skrbniške pravice, a o otrocih se ne smemo pogovarjati kot o kupčiji. Skoraj zagotovo imajo stari starši zelo radi vnuke/vnukinje, a njihova družbena vloga je drugačna, kot je vloga staršev. Pri posvojitvah gre za dolgoročne načrte v korist otroka.

Kaj pa, če biološki starši umrejo v prometni nezgodi, otrok pa ima izrazito dobre odnose s stricem ali teto, ki živi v istospolni skupnosti? Kaj bi bilo bolj humano v skladu z otrokovo koristjo, da siroto posvoji tuji heteroseksualni par ali sorodnik?

Razumem kot hipotetično vprašanje, na katero seveda težko odgovorim, ne da bi poznala okoliščine, v katerih živita teta/stric. Vsekakor pa ne more biti odločujoči dejavnik to, da sta teta oziroma stric istospolno usmerjena in da ima zato po avtomatizmu prednost heteroseksualni par. Ker gre za otroka, spolna usmerjenost partnerjev ni izključujoči dejavnik. Ni znanstveno dokazano, da bi bila spolna orientacija staršev povezana s kakovostjo starševstva.

Napovedi so včasih že tako domišljijsko obarvane, da bi bile smešne, če se ne bi odločalo o pravicah ljudi. Vedno pogosteje se sprašuje, kje živim.

Posvojitev v Sloveniji je na leto 40, 20 jih je še iz tujine. Parov, ki bi v Sloveniji želeli posvojiti otroka, je nekajkrat toliko. To pomeni, da bodo v Sloveniji istospolne družine morda posvojile otroka čez pet ali deset let.

Verjetno …

… potem pa se zaradi takšnih hipotetičnih situacij organizira referendum. Je to res smiselno?

Napovedani referendum je žal zgodba, ki se dogaja daleč od znanstvenih in strokovnih spoznanj in argumentov. In hkrati pomeni zastraševanje ljudi, kaj vse se lahko zgodi, če ne zavrnejo zakona. Te napovedi so včasih že tako domišljijsko obarvane, da bi bile smešne, če se ne bi odločalo o pravicah ljudi. Vedno pogosteje se sprašuje, kje živim. Kako je mogoče, da v državi, v kateri je verjetno veliko stvari preveč podrobno reguliranih, narediti zgolj na podlagi novele enega zakona toliko napovedi, kaj vse se bo v življenju ljudi spremenilo, če bo zakon obstal. Zakonska novela sicer posredno spreminja več kot 70 zakonskih določb, ki so tako ali drugače diskriminatorne do istospolnih parov, a vsi pleteničijo le o otrocih. To je tudi namen politike in cerkve. Ko vam kdo reče otroci in ko kdo pred cerkvami lovi vernike, računa, da se jim bodo malo zarosile oči in da bodo glasovali proti.

Kako odgovarjate na očitke, da se manjšinska vrednota prepričanja o pravici različnih partnerskih skupnosti vsiljujejo večinskim? Zakaj bi preferirali vrednote manjšin?

Zakaj pa imamo kot večina pravico odločati o vrednotah in pravicah manjšine?

Se imate za članico »gejevskega lobija«?

Ne, ne vem, kaj je gejevski lobi. V javno razpravo sem se vključila, ko so se že pred sprejetjem, ob in takoj po sprejetju novele zakona ponovno začele razprave o otrocih v istospolnih družinah. Presodila sem, da se moram kot raziskovalka in strokovnjakinja na področju razvojne psihologije vključiti v razprave, saj sem prepričana, da je odgovornost stroke, torej Društva psihologov Slovenije, Katedre za razvojno psihologijo, da v javnosti stvari argumentirano pojasnjuje. Po moji presoji ne bi smeli molčati, ko gre za družbeno pomembne vsebine. Pri tem ne gre zato, kdo je levičar ali kdo je desničar, gre za to, da se javnosti predstavijo strokovna dognanja, da se stroka konstruktivno vključi v strokovne razprave in s tem poskuša zajeziti zavajanje in širjenje polresnic.